Spomnim se časov, bilo je kakšnih 20 let nazaj, ko sem bil še otrok!
Z očetom sva vrtala luknje v »prgo«, doma vlivala svince in se pripravljala za ribolov na Dravi.
Kovala sva taktike, pripravljala »tekmovalko« zame, da bom med tem, ko bo on čakal, da mu »v zrak poleti« tista rumena plastika iz Kinder jajčke, jaz lovil majhne zelenke ali jih celo »reševal« pred kačami, ki so jih tik ob obali lovile.
To so bili časi. Bili!
Ja, to so bili časi, ko ni bilo signalizatorjev prijema, ko še mnogi niso vedeli kaj so to bojliji, to so bili časi, ko so se ribiči (beri: med njimi tudi moj oče in mnogi drugi), odpravljali na Dravo, da bi lovili ribe in to zelo uspešno!
Hodila sva v Ruški revir, kjer smo imeli čaroben ribolov ploščičev, hodila v Malečnik, kjer sem kot otrok prvič na trnek ujel mreno, ki mi je pokazala, kaj pomeni, ko ujameš »divjaka«. Hodila in borila sva se z naravo, ribami, nihanjem vodostaja – uživala sva v čarih ribolova!
In danes, kakšnih 20 let za tem, sva z očetom spet začela govoriti o ribolovu na reki Dravi, a žal, tokrat nekoliko drugače, z drugačnimi besedami (beri: razočarana).
Oče je rekel: »Šel bi na Dravo, šel bi na ribolov, ampak KAM, kam kot nekoč!? Če pa NI RIB, ni jih NIKJER!«
To je bil povod, da sem na našem starem forumu postavil vprašanje in dobil odgovor, ki me je pripeljal do naslednjega zapisa Bojana Javornika (citirano):
Koliko nasilja še prenese Drava - pogin ob drsti?
"Koliko nasilja še prenese Drava? Pozimi, ropajo in morijo po njej evropski klateži kormorani v veliko veselje ptičegledov, ki ne razumejo, da ko bodo resursi izčrpani, se bodo kormorani odmaknili, nam pa zapustili mrtvo reko. In kje je tu naravovarstvo?
Ko se umaknejo kormorani, nastopijo s svojimi nerazumnimi obratovalnimi režimi Dravske elektrarne, ki na drstiščih uničijo še to, kar so pustili kormorani.
Kot da ni dovolj vsega gorja, v poletnem času elektrarne v sosednji Avstriji dobesedno perejo svoje bazene in nam pošiljajo nenaravno kalno Dravo, v kateri mladi ribji rod hitro pogine.
V jeseni pa za ocvirk spet kaka "naravna poplava" z nenavadnim obnašanjem pretokov reke.
In kaj dela država Slovenija? Ministri vseh vlad, uradniki vseh barv ali skomigajo z rameni v prepričanju, da je problem s tem rešen, je pa še slabša varianta - problem ignorirajo ali pa ga zaradi svoje nevednosti minimalizirajo.
Še komu bomo morali povedati GOTOV SI, tudi zaradi naših zanamcev.
In kaj smo delali ribiči RD Maribor danes in nekaj zaporednih dni? Pobirali mrtve ribe in nemočno opazovali izginjanje milijarde iker (opomba: slike in dogajanje iz leta 2014).
Katastrofa – razlog - nihanje vode v strugi Drave pod jezom v Melju.
Škoda: neprecenljiva, določil sodni izvedenec, odločilo pa sodišče."
KOMENTAR: Del rib pobranih na drstišču, veliko jih je odnesla večerna visoka voda, ker jih nismo uspeli pravočasno prenesti na obalo - transportna pot je bila dolga okoli 300 m. Povprečna teža take ribe je en kilogram.
KOMENTAR: Kam pogledaš mrtve ribe.
KOMANTAR: Ikre na suhem.
Nekaj slik najdete še tukaj in tukaj!
Sedaj vem, zakaj ribolov na Dravi ni več takšen kot nekoč!
In ko sem pogledal vse te slike, prebral vse komentarje in tekst, ki ga je zapisal gospod Bojan Javornik, sem dobil odgovor na očetovo vprašanje!
Vse to in verjetno še mnogo več so razlogi, zakaj ribe iz Drave izginjajo, zakaj se vse manj ribičev odloči za to, da bi kupilo letno karto za ribolov, da bi kupilo dnevnico za ribolov na Dravi in se odpravilo tja, kamor sva z očetom hodila pred 20 leti in več – ko je narava še »delovala«, ribe prijemale in ribiči uživali v tistem, kar imajo najraje – v ribolovu.
Ker imamo mnogi pri reševanju teh zadev »zvezane roke« in zelo majhen vpliv, vas prosim sledeče – jaz sem objavil ta zapis na naši spletni strani, vi ga dajte pa "lajkajti" spodaj in deliti na okoli in mogoče se bo kaj premaknilo.
Hvala že vnaprej in predvsem dober prijem vam želim, ko boste za vodo!