Ali ribe čutijo bolečino? Znanost odgovarja!

Med ribiči nas je vedno več takšnih, ki prakticiramo ribolov izključno po sistemu »ujemi in spusti« - kar pomeni, da vsako ulovljeno ribo vrnemo nazaj. Ta sistem mi je všeč in tega se tudi vedno držim.

Se pa dostikrat vprašam, ali je to dejansko res športni ribolov!?

Po eni strani se zavedam naše sebičnosti, saj ribi za naš užitek povzročamo stres. Ali je bolečina ribe res potrebna za naš užitek? Vendar, ali riba sploh čuti bolečino?

Vem, da je to težka tema in bi se lahko hitro našla nasprotovanja med ribiči. Ta članek sem napisal s tem namenom, da se vsak izmed nas zamisli o tej tematiki in poskrbi, da bo riba kljub stresu, katerega ji bomo povzročili, nepoškodovana in kar je najpomembnejše, čim hitreje vrnjena nazaj v vodo.

Torej ali ribe čutijo bolečino?

Natančneje se bomo osredotočili na bolečino, katero ji povzroči trnek, kateri ji prebode usta.

Znanstveniki so ugotovili, da je struktura živčevja pri ribah anatomsko zelo podobna tisti pri človeku in drugih vrstah živali. Med skupnimi elementi so tudi zaznavne celice, nociceptorji, ki se nahajajo povsod v telesih živali. Njihov namen je aktiviranje dražljajev, ki naznanjajo prisotno ali potencialno poškodbo tkiva.

Fiziologinja Lynne Sneddon je ugotovila, da imajo nekatere vrste rib v predelu ustnic kar 58 in več različnih nociceptorjev.

Enako, kot pri človeku, so ti nociceptorji preko živčevja povezani s centralnim živčnim sistemom (hrbtenjačo in možgani). Ko signali iz nociceptorjev aktivirajo centre za bolečino v možganih, le-ti povzročijo, da se telo odzove na potencialno škodljivo ali življenjsko nevarno situacijo. To se najbolje vidi pri samem prijemu. Ko riba začuti, da se ji je trnek zapičil v gobec, se na vse pretege začne boriti za svoje življenje.

Ribe imajo tako kompleksno anatomijo, da so celo razvile iste "proti-bolečinske" substance (endorfine), kot ljudje.

Endorfini naj bi živalim ob hudih poškodbah pomagali zdržati bolečine in jim s tem omogočili zbežati plenilcu. To pa nam zastavi pomembno vprašanje:

Zakaj bi ribe v svojih telesih imele endorfine, če ne bi mogle čutiti bolečine?

In zakaj še vedno razpravljamo o tem, ali so čuteče?

Torej, se vprašajmo, kaj sploh je bolečina?

"Bolečina je neprijetna senzorična in emocionalna izkušnja, povezana z dejansko ali potencialno poškodbo tkiva ali opisana z značilnostmi takšne okvare."

Zato je eden najpogostejših argumentov, ki ga podajajo tisti znanstveniki, ki trdijo, da ribe ne občutijo bolečine ta, da v ribjih možganih ni določenih strukturnih elementov (izmed katerih je najpomembnejši neokorteks), ki pri drugih živalih, kot so na primer ljudje, negativne dražljaje procesirajo v emocije.

NE SPREGLEJTE: PRAVILNO RAVNANJE S ŠČUKO IN DRUGIMI ROPARICAMI

Drugi pogost argument je, da je njihov amigdoidni kompleks (podoben amigdali v naših možganih, ki nam pomaga procesirati emocije) programiran za ustvarjanje agresije in ne strahu. To je za sposobnost "občutenja bolečine" pomembno zato, ker odziv na bolečino spremlja negativna čustvena reakcija, kar posledično vzdraži amigdalo in pomaga oblikovati spomin na poškodbo, ki jo je našemu telesu povzročil določen dražljaj.

Kot lahko vidimo, je koncept občutenja bolečine kompleksen ne glede na vrsto živali. Kar znanstveniki zares želijo dokazati, ni le to, da ribe čutijo negativne dražljaje, ki poškodujejo njihovo telo, ampak da imajo - kljub razlikam med njihovimi in našimi možgani - sposobnost, da s povzročeno škodo povežejo emocije. In nekateri znanstveniki zagotavljajo, da so dokazali prav to.

Nekaj zanimivosti o ribah!

1.) Raziskovalci so dognali, da imajo postrvi izredne spominske sposobnosti. Še mesece po prvotni izkušnji si zapomnijo, kako se izogniti ribiški mreži.

2.) Krapi, ujeti s trnkom in nato izpuščeni, spremenijo svoje navade prehranjevanja in gnezdenja. Nekatera poročila kažejo, da se krapi po prvotni izkušnji trnkom izogibajo.

3.) Ribe v akvarijih (tako velikih kot majhnih) demonstrirajo "ujetniško vedenje", ki kaže na negativne čustvene afekte, ki jih povzroča ujetništvo. Ti vključujejo abnormalno hranjenje, iskanje zavetja, mirovanje na dnu in stanje na glavi ali repu. To in drugo repetitivno vedenje, ki so ga opazili, so znaki čustvenega stresa in nevroloških motenj.

Z ribami ravnajte previdno in pozorno!

Vsakdo, ki je kdaj lovil ribe, lahko potrdi, kako močno se vsaka riba bori s trnkom, v katerega je nenamerno ugriznila in kako silovito se njihova telesa borijo še tedaj, ko se že počasi dušijo na kopnem.

Morda ni vprašljiv način na katerega ribe procesirajo bolečino, temveč naša sposobnost, da z njimi sočustvujemo. Ali ribo boli ali ne je navsezadnje vseeno, obnašati se moramo, kot da jo boli, zato je na nas, da ji to bolečino poskušamo čimbolj omiliti.

Medtem, ko nam je izraze strahu, ljubezni in bolečine lažje prepoznati pri vrstah, kot so psi, primati in mačke, pa to ne pomeni, da imamo pravico brez potrebe ubijati in trpinčiti živali, katerih kognitivnih in emocionalnih procesov ne razumemo.

Zato je še toliko bolj pomembno, da z ujetimi ribami delamo kar se da previdno, jim oskrbimo rane katere smo jim zadali, jih pregledamo, če imajo še kje stare rane jim tudi te osrbimo, ter kar je najpomembnejše nepoškodovane vrnemo nazaj v vodo.

James (Jure K.)