Ni za lene bralce: Gwada trip - bonefish (Karibi)

Napisal Siniša Pintar v

Opozorilo za "lene" bralce: ta objava je malce daljše branje ...

(Avtor spodnjega zapisa je Miha Lenič, nastal je pa meseca decembra 2016.)

Končno pravi dopust, takšen, da se ne počutim kot gasterbajter. Potovanje kot se spodobi, let čez ocean, daleč stran od običajnega vsakdana.

Od kar živim v Parizu dopustujem v Sloveniji, sicer zelo rad, saj jo močno pogrešam. Toda obisk Slovenije običajno ni pravi dopust, saj v tistih nekaj dneh poskušam nadomestiti vse zamujeno družabno življenje, od prijateljev do družine, do mojega časa ob reki. Tako, da teden ali dva pravega počitka, smučanja, ribičije res sede.

Tako je tudi padla ideja za Karibe, za Guadeloupe (Gwada), poceni direkt let iz Pariza, na toplo, kjer se lahko potapljava, uživava v lokalni morski hrani, jaz muharim; v glavnem nekam, kjer je nekaj novega, drugačnega. Idejo o destinaciji je pa zasadil sodelavec, prijatelj Christian, ki je bil rojen in odraščal na Gwadi in prišel študirati na celinsko Francijo, kjer je potem tudi ostal. Njegove zgodbe in fotografije tega Karibskega otočja, ter seveda dejstvo, da so na Gwadi koralne plitvine (ang. flats), kjer se podijo bonefish in mangrove, kjer lomastijo tarponi, me je vleklo, da sem o naslednjem dopustu prepričal tudi Ano.

Gwada trip - bonefish - Karibi - domačini in turisti

Veliko ljudi sploh ne ve oziroma ne pozna tega otočja, ki ga poleg velikega otoka Guadeloupe sestavlja še kar nekaj drugih “majhnih” otoških arhipelagov in veliko atolov. Verjetno zato, ker je to v bistvu Francija, francosko ozemlje, en “department” Republic Française, kjer je uradni jezik francoščina, poleg kreolščine, kjer ob enem kupiš lokalne banane in rum (za uživancijo na plaži kaj več itak ne rabiš), kamor lahko potuješ kot državljan Evrope samo z osebno izkaznico in kjer drugih turistov, poleg veliko francozov, skorajda ni. In še tistih nekaj se je po prvem obisku preselilo sem, da bi živeli na toplem.

Ja, zelo francosko otočje s palmami, peščenimi plažami vseh barv, od snežno belih, rjavih, rumenih, oranžnih, do povsem vulkansko črnih in tudi skalnatih, če bi vam manjkalo tipa “lijepe naše” sosedne obale. Ni da ni. Poleg vseh plaž, tropskega sadja in vročega morja (30°C), pa ta otok razvaja z zelo redko zanimivostjo, in sicer velikim številom kristalno čistih hudourniških divjih rek, kjer NI strupenih kač, rib ali karkoli drugega, kar bi vas hotelo ugrizniti, pičiti ali pojesti, kot je navada v teh sanjskih “paradajzovih” krajih. Tropski gozd, ki obdaja te reke pa dodatno prida občutek, da si Tarzan in povsem sam sredi narave.

Catch and Release - knjiga28 NASVETOV KAKO POSTATI BOLJŠI RIBIČ

Ribiški vodič za uspešen ribolov - zanimivi in kvalitetni nasveti zbrani na enem mestu. Z njim boste pridobili pozitivnie poglede na naravo, ribe in ribolov.

>> PRENESI KNJIGO BREZPLAČNO >>

Let proti Gwadi - temperatura prijetnih 30°C

V ponedeljek zjutraj, ko je večina parižanov rinila na metro v službo, sva midva odletela proti Gwadi. 8 ur leta, temperatura ob pristanku prijetnih 30°C, tako kot skoraj vsak dan v letu. Oktober in november sta sicer v deževnem obdobju, vsak dan tropska ploha ali dve, vendar to je pravo karibsko kot pa popolnoma kičasto sončno, brez oblačka.

Prvi teden sva preživela na Grand Terre, vzhodna polovica Gwade. V bistvu Gwado sestavljata dva otoka, saj ju ločuje morski z mangrovi obraščen kanal, ki je na nekaj mestih povezan z mostovi. Prvi teden sva stanovala med mestoma Saint Anne in Saint François, kjer so najboljše plitvine za bonefish, kakšno naključje.

Po nekaj dnevni aklimatizaciji sem že nestrpno pričakoval prvo muharjenje na bonefish. Že kakšna dva meseca pred odhodom sem kontaktiral 3 lokalne muharske vodiče, edine 3, ki sploh delajo na Gwadi, da sem malo povprašal o ceni. Namreč nisem želel sam raziskovati lokacij, o katerih na spletu ni ne duha ne sluha, in izgubljati čas. Poleg tega sem po vsem branju o morskem muharjenju vedel, da je to povsem drugačna zgodba kot na reki in predvsem bonefish ribolov je nekaj drugačnega. Izredno šokiran nad dnevnimi tarifami vodičev sem že skoraj obupal, da bom imel vsaj malo pomoči v novem okolju in prvo izkušnjo na morju, peščenih plitvinah, z ribo, ki je tako plašljiva, da jo ucvre že zaradi najmanjše sence ali šuma daleč stran. Po nekaj email izmenjavah in poskusih pogajanj, ki niso privedla do nič nižjih cen, sem se seveda odločil za najcenejšega. Kajpak, ko je treba gledat tudi na finance.

Nekaj vzorcev muh sem našel na spletu in po nasvetu vodiča, Gavina, sem zvezal svoje prve “slane” škampe za bonefish. Poleg muh sem moral nabaviti za slano in vroče morje tudi za to namenjeno plavajočo žnoro, ter posebne predvrvice za bonefish. Neverjetno koliko izbire je na voljo, tako da sem se odločil za standardne osnovne večnamenske variante za morsko muharjenje. Za bonefish na Gwadi je obvezna uporaba 0,40 mm flourocarbonske predvrvice, po nasvetu vodiča, češ da na Gwadi so samo bonefish 45 cm+. Očitno se je obetal močan boj glede na debelino predvrvice.

Končno sem dočakal jutro za bonefish muharjenje

Končno sem dočakal jutro, ko sem moral vstati z budilko, ampak za muharjenje to še nikdar ni bil problem. Dve banani in sendvič za zajtrk, palica pod pazduho in suha vreča čez ramo in že je bil pri vratih vodič Gavin.

Gwada trip - bonefish - Karibi - zjutraj na pot

Gwada ima dva obraza, ravnega na vzhodu in goratega na zahodu. Zahodnega dviguje, erodira, in oblikuje vulkan in mnoge hudourniške reke. Vzhodnega pa poraščajo polja sladkornega trsta in rum. Najboljši tereni, ravne peščene in rahlo koralne plitvine »flats« porasle z želvjo travo, so za bonefish perfektno okolje, kjer lahko lovijo majhne škampe, rakce in druge zveri.

Južni del Grand Terre ima največje flats in če sem si prav zapomnil, je najdaljša dolga nekaj kilometrov. Prvi flat, ki sva ga obiskala je že imel prvega lokalca, ki je z ostjo stikal za nekakšnimi lignji, ki se skrivajo v luknjah med skalami teh plitvin. In skozi cel dan sva nato opazila vsaj še nekaj podobnih »nabiralcev«. Muharjev in drugih ribičev pa nisva srečala v celem dnevu oziroma v dveh tednih dopusta niti enega. Tako sem res vsakič imel celotno plažo in morje čisto zase. Povsem nasprotna slika kot pa na naših slovenskih rekah, kjer je zadnja leta skorajda več ribičev kot rib.

Gavin, vodič francoskega rodu, me je naprej testiral, kako maham s palico. Po skoraj treh mesecih muharskega posta in na splošno skoraj nič muharjenja v zadnjih dveh letih, sem še kar dobro prestal preizkus. Vetra je bilo razmeroma malo, novo plavajočo vrvico sem tudi dobro začutil, posnetek škampa z »dumbell« očmi se je dalo lepo obrniti, tako da sem imel dokaj dober met in občutek. Gavin mi je na hitro spredaval način tehniko iskanja ribe, metanja in umirjanja bonefisha. Kot, da bi prvič poslušal kako se muhari, povsem drugače od muharjenja na reki. Slepega metanja je zelo malo, saj ni časa zaradi plašnosti same ribe. Riba je tako plašna in s svojimi izredno velikimi očmi tako dobro vidi, da celo opazi, če je flourokarbonska predvrvica, kjerkoli malo zvita ali prelomljena, kar že drugače odbija svetlobo. Poleg vsega pa se giblje in prehranjuje v izredno plitvi vodi, kjer ji občasno hrbtna in repna plavut štrlita iz vode. In ravno to je tista indikacija, da si našel bonefish, ko opaziš t.i. »fining« oziroma, če po svoje poslovenim, »plavutkanje«. Čeprav sem si na spletu ogledal že mnogo filmov, je prizor v živo za vsakega muharja nekaj posebnega in naval adrenalina je nenaden.

Počasna in tiha hoja, natančno opazovanje vodne gladine in iskanje senc ter nekaj metrska flourokarbonska predvrvica v levi roki, poleg cca 10 metrov tekoče vrvice zložene v nekaj kolutov je tehnika, ki omogoča, da v dveh, treh slepih zamahih na hitro dosežeš željeno dolžino in prezentacijo. Bonefishu se lahko približaš, vsaj na Gwadi, na največ nekje 10m; razdalja kjer riba sliši in vidi bolj slabo. Iskanje in hoja se na Gwadi vedno izvaja od vzhoda proti zahodu. Lovi se samo dopoldne nekje do enih. Takrat je sonce za hrbtom, kar ribiču omogoča neoviran pogled na in skozi vodno gladino. Polarizacijska očala so nenadomestljiva, ampak samo v soncu. Ko oblak zakrije sonce, tudi ta več ne pomagajo, saj gladina postane temno ogledalo, ki skrije vse kar plava pod njo.

Da pa je vse skupaj še malo težje, so tukaj še vetrovi »les alizés«, po angleško »trade winds«, po slovensko »pasati«. Ti pihajo iz severovzhoda, zato je metanje in prezentacija muhe z vetrom proti zahodu mnogo lažja.

Gwada trip - bonefish - Karibi - prekrasna obala

Veliko informacij preden se lov lahko sploh prične. In ribolov je res v pravem smislu ribolov, brez praznega metanja. Ko opaziš ribo moraš hitro oceniti situacijo, kam se riba giblje, nato pa imaš eno samo priložnost, če si srečen dve, da muha pade v vodo ravno dovolj blizu, da riba postane radovedna. Razdalja muhe od ribe je izrednega pomena in dostikrat odlični faktor za uspešen ugriz. Bolj plitva je voda, bližje ribi mora muha pasti v vodo. Ko riba plavutka tik pod površino je to nekje en meter od ribe in zelo nežna predstavitev.

Prva plaža nobene ribe, druga plaža nobene ribe. Tretja plaža ...

Prva plaža nobene ribe, druga plaža nobene ribe. Tretja plaža, plavutke kakšnih 15 metrov pred nama. Oba okamenela in počakala, da sva prepoznala smer gibanja ribe. Ker se vedno hodi od vzhoda proti zahodu, se vedno srečaš z ribo čelno. Bonefish namreč išče hrano ravno obratno, od zahoda proti vzhodu, proti vodnemu toku. In sva jo gledala in gledala, da so plavutke izginile in nato sonce in nazadnje še vsaka sled o ribi. Gavin ni želel, da bi jo prehitro splašila, ampak predolgo čakanje tudi ni pomagalo. Po 15. minutah minimalnega gibanja sva ponovno opazila veliko temno senco, ki se je gibala proti nama, vendar ob najinem levem boku. Hitro sem vrgel, brez signala Gavina, ker nisem hotel zamuditi še ene priložnosti. Ob pristanku muhe v vodo je ta kar zavrela, od straha in pobega ribe. Ocvrla jo je proti koralnemu grebeno, kar je pomenilo konec igre. Več kot očitno sem vedel, da mora biti naslednja prezentacija mnogo bolj nežna. Hitro sva zamenjala lokacijo in obiskala novo plažo.

Po tropskem urniku je že prišla prva ploha tega dne. Oktober in november sta deževna sezona, zato je nekaj ploh vsak dan stalnica. Dobra stran tropske plohe je topel dež, prehladiš se težko, četudi si moker do kosti. Vendar pa tudi ostaneš moker še zelo dolgo. Ob 100% vlažnosti in mokrem morskem zraku se vse suši po nekaj dni. Ploho sva prevedrila v avtu na poti do ene najdaljših plaž in plitvin na tem delu otoka, Plage Bois Jolan. Več kot kilometer drobne bele mivke krasijo visoke kokosove palme, ki se nagibajo nad vodo. Zaradi razsežnosti plaže, se še tistih nekaj lokalcev in turistov, ki so blizu dostopnih poti, porazgubi. Občutek imaš, da je plaža le tvoja.

Zabredla sva v toplo vodo pri skrajnem vzhodnem delu plitvine. Vzdolž plaže je najprej pas vode, kjer je samo mivka in voda do vratu. Nato pa se po 30. metrih dno dvigne na globino gležnjev pa tja do pasu. Tam rastejo preproge želvje trave, z otočki koral, posejano z morskimi ježki. In to je prava »menza« za bonefish. Počasno prečesavanje plitvine s pogledi je hitro fokusiralo na manjšo skupino bonefishov zavidljivih velikosti. Kakšnih pet jih je plavutkalo. Jate na Gwadi so dokaj malo številčne, vendar pa so ribe kar velike. Ko sva se prepričala, da so usmerjeni proti nama, sem hitro naredil 3 ali 4 slepe mete, da sem spravil muho na razdaljo nekje 15 metrov, kjer so se pasli bonefishi.

Laufati sem začel za ribo ...

Imitacija »gwada škampa« je v manjšem plusku padla kakšen meter in pol stran od skupine. Ravno dovolj, da so se ribe zdrznile in hitro plavale proti muhi pogledat kaj se dogaja. V plitvi vodi je potrebno muho zelo hitro začeti vleči k sebi. Dve sekundi kasneje se je žnora ustavila, trenutek, ko sem mislil, da sem zapel za korale, čeprav sva oba videla, da so ribe plavale za muho. Zategnem s palico, s konico pri gladini, nazaj in ne gor kot pri rečnem muharjenju. Enako tudi z levo roko, kjer sem držal žnoro. Takrat sva oba z ribo začutila eden drugega. Kar naenkrat čas ni več stal in dogajanje je postalo izredno kaotično. Žnora okoli rolce, mojih prstov, okoli nog, Gavin je kričal naj začnem laufati, ga sprašujem kam, v glavnem popolnoma zmešnjava. Laufati sem začel za ribo, ki jo je ucvrla proti koralnemu grebenu, da bi prišla do globine, in kjer se laks zlahka lahko prereže na ostrih koralah. Laufal sem po ježkih, mehkih koralah in reševal zategnjeno žnoro. Ko sem zmedo odvezal je žnora kar začela leteti s koleščka in dve sekundi kasneje že backing. Noro, kaj takega nisem pričakoval. Riba je bila sigurno že kakšnih 60 metrov stran.

Gwada trip - bonefish - Karibi - dril

Ko sem tekel proti koralnemu grebenu je riba to začutila in se kmalu obrnila proti plaži in sedaj sem razumel zakaj je potrebno laufati. Sprint, z visoko dvignjeno palico, se je končal po nekaj deset metrih. Sledilo je še nekaj pobegov preden sem se ribi lahko približal na nekaj metrov. Zanimivo, da je na koncu bila obrnjena pravokotno v obalo, kjer se je umirila, da sem jo lahko nežno prijel in podprl pod trebuhom. Očitno utrujena je mirovala, medtem ko je vodič naredil nekaj fotk. Toliko časa za opazovanje ribe si verjetno nisem vzel še nikdar prej. Prva morska riba na muho in to kakšna raketa.

Gwada trip - bonefish - Karibi - riba

Sledilo je hitro merjenje. 63 cm srebra in razglasitev Gavina, da ta pa že sodi med kapitalce. Baje, da zrastejo tudi do 80 cm. Občutek, ko je prijela, je bil kot, da imam na koncu metraša. Moč in hitrost se sploh ne more primerjati z rečnimi ribami iste velikosti ali celo nekaj razredov več. Sedaj vem zakaj velika večina muharjev, ki prvikrat izkusijo muharjenje na bone, permite ali podobne vrste, postane obsedena z morskim muharjenjem. Tudi meni bi dobro delo, če bi le žep lahko prenesel.

Po kakšni minuti je bila že vidno spočita in pripravljena oditi. Zadnji čas za izpust. Gavin je še posnel izpust pod vodo in v spomin na stik s prvim bonefishom so mi ostale neverjetno sluzaste bele dlani. Baje bonefishi ob stiku in stresu prično močneje izločati sluz, ki ji jih varuje pred zajedalci ipd.

Čez kakšno uro je moje plačilo doseglo dogovorjeni čas vodenja in muharski izlet se je zaključil. Naslednji dan sem še enkrat sam obiskal nekaj plitvin pred apartmajem in uspel uloviti majhnega »Jacka«, ki se ni ustrašil velikega svetlečega škampa. Imel sem še željo, da pojdem na ribolov tarpona, vendar so me še višje cene vodenja nekako odvrnile. Pa drugič. Definitivno, kje drugje na svetu.